Tri generacije

Kadar kdo na glas reče »porsche«, hočejo bolj pikolovski ljubitelji štirikolesnikov takoj vedeti, za katerega med njimi gre oziroma za kateri avtomobil. Šele potem so se pripravljeni pogovarjati. Možje so pravzaprav trije, vsi Ferdinandi. Oče, sin in vnuk. Prvi in zagotovo najuspešnejši je profesor, njegov je hrošč, ljudski avto. Drugi je sin Ferry, ki ima na vesti »ljudski« športni avto porsche 356, tretji pa leta 1935 rojen Ferryjev sin, ki se ga je v rosnih letih prijel vzdevek Butzi. Njegov je porsche 911, ki so ga javnosti predstavili leta 1965 in prav tako ne more skriti, da je hroščev vnuk.

Za tiste, ki kaj dajo na osnovne tehnične podatke, zapišimo, da je od deda podedoval zračno hlajeni štirivaljnik, vendar je njegovih 1582 kubikov dalo od sebe kar 90 konj. Za mešanico goriva in zraka sta skrbela dva dvojna uplinjača, zavrtel se je do 5800 vrtljajev v minuti, vse našteto (omenjamo osnovno različico) pa je bilo dovolj za 185 km na uro. P 911 je za Porschejeve zanesenjake – naj gre za coupe, cabriolet ali targo, štiri- ali šestvaljnik oziroma navito carrero – še vedno edini pravi porsche, pa naj bo katerikoli letnik.

Svojevrsten in dokaj protisloven zanesenjak je bil tudi ustanovitelj firme profesor Porsche. Po eni strani se je navdušeno loteval neznansko dragih, ekskluzivnih in seveda dirkalnih avtomobilskih konstrukcij, po drugi pa je nenehno sanjal o poceni avtu, ki bi si ga lahko privoščil vsakdo. Posrečilo se mu je oboje, spodobi pa se, da poleg hrošča omenimo še nekaj njegovih »najdražjih« pogruntavščin.

Že leta 1924 je za Mercedesa naredil dvolitrski dirkalnik s kompresorjem, ki je zmagal na prestižni dirki Targa Florio, kar je hkrati tudi začetek obdobja kompresorskih dirkalnikov. Dve leti za tem in kmalu po združitvi Daimlerja in Benza, ki sta bila prejšnja tri desetletja neusmiljena tekmeca, je zasnoval sloviti športni avto tip S, katere najslavnejša različica se je imenovala SSK. SS je pomenilo super sport, K pa kratek, ker je šlo za kratko športno šasijo, saj so z enakimi stroji opremljali tudi luksuzne limuzine z dolgo šasijo.

Mercedes SSK iz leta 1928 je bil cestni dirkalnik, katerega šestvaljnik je imel mogočnih 7068 kubikov in je brez kompresorja dal od sebe 170, s kompresorjem pa 225 KM pri skromnih 2900 oziroma 3000 vrtljajih v minuti. Potegnil je več kot 190 km na uro in v kategoriji športnih avtov so z njim zmagovali Rudolf Caracciola, Hans Stuck in Manfred von Brauchitsch, ki so za zmeraj vpisani v zgodovino avtomobilizma. Leta 1930 je SSK osvojil tudi evropsko prvenstvo športnih avtov, med slavnimi osebnostmi, ki so si lahko privoščili enega od samo 31 izdelanih »primerkov« (zavist zbujajoči avto je stal 33.000 takratnih mark), najdemo tako komika Zeppa Marxa, ki se je z njim šopiril po Hollywoodu, kot Arthurja Conana Doyla, avtorja Sherlocka Holmsa. Zakaj si pisatelj ni raje omislil britanskega športnega bentleyja, ni znano. In če smo že pri slavnih, zapišimo še, da je v šestdesetih letih porscheja 356 vozil filmski igralec in idol takratne mladine James Dean. Žal se je prav s porschejem tudi smrtno ponesrečil.

Profesor Porsche je bil tudi pri zaresnih, grand prix dirkalnikih brez prave konkurence. Za Auto Union, družbo, ki je leta 1932 nastala z združitvijo tovarn Audi, DKW, Horch in Wanderer, je skonstruiral prvo formulo s sredinskim motorjem. Leta 1934 so namreč vpeljali tako imenovano 750-kilogramsko formulo (dirkalnik ni smel tehtati več kot toliko) in profesorjev P-wagen z bencinskim rezervoarjem, nameščenim takoj za voznikom, in 16-valjnim, 4,4-litrskim strojem ter karoserijo in zavornimi bobni iz aluminija oziroma lahke kovine je bil skoraj brez konkurence. Še istega leta je dirkač Hans Stuck na berlinskem dirkališču Avus za uvod postavil nov rekord, ko je razdaljo 200 km prevozil s povprečno hitrostjo 217 km na uro.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *